RSS novice in obvestila DU Žirovnica

ZASAVSKA SVETA GORA

Na zadnji septembrski turi je dišalo po jeseni brez sledu poletne vročine. Odlični pogoji za pobeg iz vsakdanjosti...

Tokrat smo se namenili v Zasavje. Vožnjo skozi Ljubljansko kotlino je spremljala megla, ki se je kasneje razblinila. Še dobro, da smo doma na Gorenjskem.



Pri cerkvi v Vačah smo izstopili in krenili proti Zasavski Sveti gori,
ki je predstavljala naš cilj.



Na Sveto Goro vodijo različne poti. Boris se je odločil za malo daljšo pot po grebenu. Ne bomo se vozili tako daleč za enourni sprehod, pravi. Pa še, vsi pohodniki so v dobri kondiciji, torej ne bo težav.

In res jih ni bilo. Ob začetku naselja Klenik smo zapustili asfalt in se povzpeli v gozd. Strmi vzponi in položni deli poti so se kar primerno menjavali. Šli smo mimo cerkve Sv. Križa na Slemiku, skozi naselje Vovše, kjer je na koncu razpotegnjene vasi ekološka kmetija in sirarna Vovše. Po dobrih dveh urah smo bili na cilju.



Sveta gora je 852m visoka vzpetina, njeno središče predstavlja
cerkev Marijinega rojstva. Baje je bila zgrajena že v 6.st. Pokopališče ob njej je obdano z obzidjem, ki je nastalo v časih turških vpadov. Malo niže pa stoji prostoren planinski dom.

Na vrhu Svete gore se  razgled razprostira na vse strani. Vidijo se zasavski hribi,  Kamniško – Savinjske,  Julijske Alpe pa tudi litijski hribi na drugi strani,



Prijazna gospa, ki živi v župnišču, nam je pokazala lepo kapelo ob cerkvi, ogledali smo si kamnite jaslice pa tudi notranjost cerkve, ki jo krasijo številni vitraži. Gospa nam je pripovedovala o vojnih grozotah v teh krajih, pa tudi o današnjih razmerah. Rahlo zagrenjenost je bilo čutiti v njeni pripovedi. Kdo ve, kaj vse ji je navrglo  življenje, sem pomislila.

Sicer pa usoda zaznamuje vsakogar. In vsak po svoje premaguje, kar mu življenje prinese na pot. Najbrž pa ni nikogar med nami, ki ga ne bi kdaj obiskala zagrenjenost.

A na pohodu ni prostora za žalostne misli. Na pohodu je čas za smeh, veselje. Skrbi ostanejo doma.

Milena nas je tokrat počastila za svoj praznik. Na zdravje in vse najboljše, draga Milena! Hvala za vse.



Vračali smo se po krajši poti mimo situle. Zdelo se mi je, da smo kar "padli" v Vače. 

Tako smo se za nekaj ur izognili pretečim novicam. Shranimo ta spomin, kdo ve, kaj nas čaka v prihodnosti.

Besedilo: Helena Madon
Fotografije: Ferdo Kikelj

uredil : Ferjan Janez
Datum objave : Nedelja, 11 Oktober 2020 13:29

◄ nazaj arhiv vseh novic ►

na vrh strani

gostovanje spletnih strani
gCMS v2.01 - ©2007-2020 G-Server d.o.o., Vse pravice pridržane - obiskov strani : 17498782