RSS novice in obvestila DU Žirovnica

POHOD NA STRUŠKO

Na zahodnem robu Struške se nahaja Belska planina, to je kraj, na katerega me vežejo lepi spomini iz otroštva. Ne spominjam pa se izraza - Struška – mislim, da smo uporabljali le ime Veliki vrh, kar je pravzaprav del slemena, ki mu rečejo Struška. Skratka, ta del Karavank je bil tokrat naš cilj.

Želela bi, da bi hodili po planini v lepšem vremenu. A mokri nismo bili, zato je tura uspela. Posebej si jo bom zapomnila tudi zato, ker se nam je spet pridružila Marija, ki se je lani hudo ponesrečila na pohodu. Neizmerno sva vesela, da se je ta zgodba srečno končala. Po dolgem času sta prišla na pohod tudi Marijina sestra in njen mož. Najbrž za spodbudo Mariji. Hvala. Vsi dobrodošli pri nas!

Z dvema majhnima avtobusoma in kombijem smo se zapeljali do Križevca. Pot s Pristave bi se preveč vlekla. Tako pa smo Belsko planino kar kmalu dosegli. Lahko smo občudovali številne encijane, bujno resje, ponekod še zaprte narcise in drugo raznovrstno cvetje. Narava je res umetnica.

Nekateri so se odločili, da bodo ostali na Belski planini, dobra polovica pa se je povzpela na Struško, oziroma do zavetišča radioamaterjev na Velikem vrhu. Za hip nas je celo pozdravilo sonce.

Kje so časi, ko so tukaj hodili graničarji? Vsako obdobje prinese kaj drugega, tudi dobrega, sem razmišljala.

Nazaj grede smo se ustavili v domu na Pristavi in si poplaknili grla. Pa tudi Marija nas je pocrkljala z dobrotami. Da bi še dolgo skupaj premagovali strmine!