RSS novice in obvestila DU Žirovnica
POHOD V NEZNANO
Ko sva z Borisom na ogledni turi dosegla cilj, sem si ob pičlem razgledu močno želela, da bi 11. decembra imeli več sreče z vremenom. Očitno so me zgoraj slišali, saj je sonce na dan pohoda radodarno razsipalo tople žarke.
Pišem, kot bi bila naša pot še zmeraj skrivnost. Tako mi je bilo zapovedano, da moram molčati… Kar je zame, ki rada govorim, mukotrpen zalogaj.
Ko smo se vozili proti Kopru, je bilo ugibanja kmalu konec. Naš pohod se je začel v kraju Vanganel. Večina udeležencev še ni hodila po poti, ki se imenuje Pot za srce in ožilje. Pobudo zanjo je pred leti dal žal že pokojni kardiolog dr. Koršič. Pri markiranju je pomagal tudi vodnik, g. Edo, s katerim se je Boris dogovoril, da nas bo spremljal. Pot je razgibana, vzpenja se in spušča, obide Vanganelsko umetno jezero in se spogleduje z oljčnimi nasadi.
Na obsijanem pobočju oljk, sredi poti, smo si privoščili počitek in pravzaprav začetek praznovanja. Kajti dan je bil res praznik, še posebej za pet pohodnikov.
Slavljenci Majda, Marica, Nežka, Borut in Branko so poskrbeli, da je bilo vsakovrstnih dobrot več kot dovolj. Vsem skupaj želim, da bi še velikokrat praznovali z nami! Dobro zdravje naj bo vaš zvesti spremljevalec!
Naš cilj - Marezige 284 m/nv - smo dosegli v dobrih dveh urah. Pot nas je vodila mimo rojstne hiše »prvega Kekca«. Čudovit razgled na Koprski zaliv nas je očaral. G. Edo nam je povedal, katere kraje gledamo. Markov hrib, Gradež, Debeli Rtič, Trstelj, Milje, Trst… Zbrali smo se ob spomeniku, ki so ga postavili v spomin vsem žrtvam fašizma. V času med obema vojnama so bile Marezige prava trdnjava slovenstva.
Dolga obcestna vas na hrbtišču slemena, kot so Marezige, je v Slovenski Istri redkost. Sredi vasi stoji Kanava, vinski hram in svetišče vina. Pred njo se košatijo tri trte: refošk, malvazija in žametovka. Nedavnim je kraj obogatila prva vinska fontana v Sloveniji.
Pričakovali so nas v gostišču z zgovornim imenom Karjola. Pred kosilom smo si še ogledali film o letošnjih pohodih, ki ga vedno pripravi neutrudni fotograf Ferdo.
Z veseljem smo ugotavljali, koliko različnih poti je za nami. Veliko smo videli in nikoli obupali. Saj prav noben pohod ni bil odpovedan. Kakšnega smo še dodali.
Kosilo je teknilo, druženje pa nas je grelo.
Se vam ne zdi, da so poti v zrelih letih več ali manj predvidljive? Ali ni lepo, da kdaj pa kdaj še uberemo neznano smer? Da še kdaj kaj naredimo prvič? Prepričana sem, da kakšna skrivnost še čaka na nas… Srečno!
Besedilo: Helena Madon
Fotografije: Ferdo Kikelj
uredil : Ferjan Janez
Datum objave : Četrtek, 17 Januar 2019 14:14
