RSS novice in obvestila DU Žirovnica
LETOVANJE NA DUGEM OTOKU
Med prtljago za morje se vedno znajde kakšna knjiga. Letos sem vzela s seboj tudi delo finskega pisatelja (Arto Paaslinna) z naslovom Na lovu za spomini. Kako zgovoren naslov, sem si mislila. Saj smo bili tudi mi, ki smo letovali na Dugem otoku, na lovu za spomini.
Zgodbe na morju seveda nisem prebrala do konca, ker mi je zmanjkalo časa.
Na Dugem otoku sem bila prvič in z enim stavkom lahko strnem vtise: Navdušil me je v vseh pogledih. Neokrnjena narava, čisto morje, prikupni kotički, predvsem pa ljudje. Najprej vsi, s katerimi smo otok skupaj doživljali, potem pa tisti, ki so se ukvarjali z nami. Od pridnih snažilk, strežnega osebja do mladega Lovra, ki poveljuje tej delovni skupini.
Letovali smo v hotelu Luka v kraju Luka. Mladi direktor nas je večkrat spremljal na izlete, nas pozdravil pri obroku, nas informiral o vsem. Ekonomist – tega poklica mu ne bi pripisala – nas je vsakokrat razorožil s prijazno besedo in nasmehom. Sploh smo v tem tednu srečavali nasmeh na vsakem koraku. Zato smo se na otoku dobro počutili.
Poskrbljeno je bilo za pisan spored. Lahko smo izbirali med izleti, jutranjo telovadbo, pohodi, plavanjem, posedanjem kar tako… Obisk mesta Verunić, vzpon na najvišji svetilnik na Jadranu »Veli rat«, pa ogled naravnega parka Telaščica, kopanje, vožnja z ladjo na Iž, degustacija v Žmanu in ne nazadnje obisk Salija, glavnega mesta otoka… Vse to in še kaj se je odvilo v našem tednu.
Poseben čar pa je dodalo druženje. Iz starega vica smo pobrali kulturni izraz za mali bar, skoraj na plaži. Rekli smo mu knjižnica in moram pošteno povedati, da smo v tej knjižnici »prebrali« kar nekaj zgodb.
Naj se vrnem k finski knjigi. Avtor takole duhovito primerja ljudi z avtomobili:
» Človeku se vidi, kateri letnik je in koliko ima prevoženega za sabo. Moški spominjajo na tovornjake. Strokovno oko določi, ali so odbijači še v redu, ali sklopka drži, so cilindri še tesni.. Ženska pa je vedno osebni avto. Mlada je kot kabriolet mehkih oblin, kasneje dobi vdolbine, barva se začne luščiti, karoserija rjaveti…« Vsi po malem rjavimo, sem razmišljala, ko sem to prebirala. Pa kaj potem, dobro smo se imeli! In lahko smo hvaležni za vsa doživetja, saj pravijo, mlad je vsak, star pa ne.
Spominjam se gimnazijskega profesorja. ki nam je govoril, naj bomo prepričljivi v pisanju in besedi.
Dalmatinci so me prepričali, dali so mi občutek, da sem dobrodošla. Ko se je naša organizatorka Nataša zahvalila strežnemu osebju, ji je mlad natakar podal roko in rekel: »V čast mi je bilo, da sem vas stregel.« Ali bi kaj takega lahko doživeli na Gorenjskem? To pa je že druga zgodba.
Draga Nataša, hvala ti za vse možnosti, ki si nam jih ponudila!
Besedilo: Helena Madon
uredil : Ferjan Janez
Datum objave : Sobota, 13 Oktober 2018 20:34
