RSS novice in obvestila DU Žirovnica
POHOD NA OJSTRC
Angeli so na naši strani; tako smo se hecali med potjo. Niso vedno, ampak tokrat so zagotovo bili. Pogosto nas v kakšnem koncu Slovenije pozdravi megla, tokrat pa nič. Jesen je žarela od jutra do mraka. Naš cilj – Ojstrc – nas je pričakal v polnem sijaju.
A začnimo zjutraj. Preko mejnega prehoda smo se čez Jezersko zapeljali do Železna Kaple in nadaljevali v smeri Hochobir. Že med vožnjo smo lahko občudovali gore, ki so se jasno odražale na modrem nebu. Spreten voznik nas je po številnih ovinkih pripeljal na višino nekaj čez 1500 metrov. Čakala nas je lahka označena pot, kjer pa se je kmalu poznalo, da smo kar visoko. Mrzel veter in mrzel zrak sta nam pričarala občutek bližajoče zime. Sonce je sicer sijalo, a toplota nas je dosegla le v kakšnem zavetju. Ponekod široka pot nas je pripeljala na travnata pobočja, imenovana Kraguljše, kjer se je odprl pogled proti Sloveniji; opazili smo severna ostenja Košute in del Kamniško – Savinjskih Alp. Mimo razvalin nekdanjega rudarskega poslopja – Rainerjeve koče, ki je bila po ukinitvi rudnikov svinca na Obirju tudi planinsko zavetišče, smo dosegli cilj.
Ojstrc (2139 m) je najvišji hrib v pogorju Obir, ki je gorski masiv v severnem delu Karavank na avstrijskem Koroškem. Vrh ponuja številne razglede – od Karavank, Triglava, Visokih Tur do Celovškega polja, kjer je v daljavi vijugala Drava. Ker tokrat nismo imeli v načrtu tople malice, smo se na cilju izdatno podprli z zalogami iz nahrbtnikov. Da je bilo vsega več kot dovolj, sta poskrbela naša slavljenka Jelka in njen Zdravko. Vse se je prileglo, dobrote na vrhu Ojstrca in tudi tiste pri Kapelski koči. Hvala obema.
Draga Jelka, ob okroglem jubileju naj te spremljajo naše iskrene želje. Da bi bila zdrava in zadovoljna v naši družbi še mnogo let.
Pot navzdol je zahtevala vso pozornost. Preden smo se vkrcali na avtobus, smo še posedeli na soncu pred kočo na planini Na Jezercah. A ko smo se že vozili proti dolini, se je oglasila žeja. Pivo in kavo smo si privoščili še v Avstriji, v stari gostilni v vasi Selo. Potem pa vožnja proti domu in še ena lepa zgodba se je zaključila.
Napisala: Helena Madon
Fotografije: Ferdo Kikelj
uredil : Ferjan Janez
Datum objave : Petek, 10 November 2017 20:50
