RSS novice in obvestila DU Žirovnica

POHOD NA GOTENIŠKI SNEŽNIK

Obetal se je lep jesenski dan. Veselila sem se pohoda, saj me že kar nekaj časa ni bilo v tej družbi. A to je tako, kot bi prišel domov. Znani nasmejani obrazi že v  avtobusu ustvarjajo prijetno, domače vzdušje.                                                                                                                                        

Naš cilj – Goteniški Snežnik – je najvišja vzpetina v Snežniškem hribovju. Zapeljali smo se do Gotenice, ki leži med Ribnico in Kočevsko Reko. To območje je bilo po drugi svetovni vojni zaprto za javnost in namenjeno za zaklonišča tedanje politične oblasti. Po letu 1991 pa so se stvari spremenile. Zdaj dolino pokrivajo pašniki, polni goveda in ovac, po pobočjih nad njimi pa se širi pragozd. 
                                                                                                                   

                             

Torej, pohod smo začeli v Gotenici. Vedeli smo , da bo naporno, saj smo morali premagati skoraj 800m višinske razlike. A pot je razgibana. Večkrat se postavi pokonci, a se tudi izravna. Na Kamenem zidu (1081 m) smo stopili do razgledne točke, občudovali pisane barve, Kočevsko Reko v daljavi in poskrbeli tudi za žejna grla.                                                                        



Goteniški Snežnik (1289 m) je bil še daleč. Navzgor,  po ravni gozdni cesti, pa spet navzgor. A smo prišli, ne da bi srečali dobrodušnega štirinožca. Morda pa nas je medo opazoval od daleč, kaj se ve. Pogled z vrha Goteniškega Snežnika deloma zapira pragozd. Sam vrh je velikanska kamnita grmada, ki jo obkrožajo debela in visoka drevesa. 


                                                  
Vračali smo se naokrog, po gozdni cesti. Ta pot se zdi daljša, čeprav sta obe strani časovno skoraj enaki. Najbrž so za tak občutek krive utrujene noge. Krožno pot smo zaključili blizu Kočevske Reke.                                                                       

                                                                                   

Tokrat smo v dobri družbi praznovali Marjan in midva z Borisom. Vsi skupaj si želimo, da bi se še dolgo družili na pohodih. Hvala vsem za prijaznost, pesem in lepe želje. Malica v bližnji gostilni je bila dobra in obilna. 

Pa je spet minil en lep dan. Čas res beži in ne morem si kaj, da ne bi ponovila besed, ki sem jih nekje prebrala. Časa ne moremo ustaviti, lahko pa se odločimo, kako bomo ravnali z njim. Ta jesenski torek smo dobro izkoristili.

Besedilo: Helena Madon
Fotografije: Ferdo Kikelj

uredil : Ferjan Janez
Datum objave : Sobota, 28 Oktober 2017 12:32

◄ nazaj arhiv vseh novic ►

na vrh strani

gostovanje spletnih strani
gCMS v2.01 - ©2007-2024 G-Server d.o.o., Vse pravice pridržane - obiskov strani : 45177636