RSS novice in obvestila DU Žirovnica

POHOD V DOLOMITE

Dolomiti so del alpskega gorovja v severni Italiji. Ime so dobili po francoskem raziskovalcu mineralogu  Deodata de Dolomieuju (1750 – 1801), ki je prvi opisal mineral dolomit.

Tre Cime di Lavaredo so tisti izraziti vrhovi v Dolomitih, ki so podobni stražnim stolpom. To je ena najbolj znanih skupin gora v Alpah. Poseben kraj, vpisan v knjigo Unescovih čudes. Vsak pogled naokrog je poseben. Zato ni presenetljivo, da si marsikdo želi tako čudo videti od blizu.                                                                                                                                                                      
Tudi mi, upokojenci, smo med njimi. Poln avtobus pohodnikov, ki smo se že ob 4. uri podali na pot, je dokaz za to. Skoraj pred vsakim pohodom se komunikacija v naši hiši vrti okrog vremena. Tokrat, ko je šlo za tako oddaljen kraj in so razgledi pravzaprav najvažnejši del ture, pa razglabljanja o različnih napovedih ni bilo konca. Zato sem bila prav vesela, ko je končno padla odločitev, da v sredo vendarle gremo. Zjutraj, ko sva odhajala, sem si mislila, zdaj ne dežuje, torej je prva bitka dobljena…

Vozili smo se skoraj štiri ure. Od Beljaka mimo Spittala do Lienza, po dravski dolini. Prečkali mejo med Avstrijo in Italijo pri Sillianu, nadaljevali skozi Innichen do Toblacha na Toblaškem polju, kjer izvira reka Drava. Pred jezerom Misurina smo zavili na gorsko cesto, ki vodi h Rifugio Auronzo na višini 2320 m.



Torej, na točki, ki je višja kot naš Stol, smo začeli našo krožno pot. Na začetku tudi rokavice niso bile odveč. Sicer neprijazen veter nam je razganjal oblake. Slojevite dolomitske kamenine so nas pozdravile v hladnem, a (trikrat hura!) ne v mokrem vzdušju. Pot je udobna, razgledna. Sončni žarki so se le kdaj pa kdaj sramežljivo pokazali. Vidljivost pa je bila naklonjena fotografom.



Veličastni vrhovi, ki se zdijo tako blizu, vzbujajo spoštovanje. Ustvarjalnost narave je res neverjetna. Ko smo pustili za seboj Marijino kapelico  in Rifugio Lavaredo (2344 m), smo si pri Rifugio Locatelli ( 2450 m) vzeli čas za malico.
 Pot se je malo spustila, spet vzpela in po kakih štirih urah smo sklenili naš krog pri avtobusu.



Nazaj grede smo se ustavili pri jezeru Misurina in se preko prelaza Tre Croci spustili v znano smučarsko središče Cortina di Ampezzo. Tokrat nismo razmišljali  o enolončnici, privoščili pa smo si kavo, nekateri sladoled ali pivo in se počutili »kul«.



Vračali smo se po drugi cesti, se peljali skozi Auronzo di Cadore, čez prelaz Passo Mauria in se spustili v Forni di Sopra. V Tolmezzu smo prišli na avtocesto. Skozi Trbiž v Kranjsko Goro proti domu.  Zadovoljni, saj je bila bitka z vremenom dobljena.  

Razmišljam, kako dobro je, da smo  ohranili radovednost in pogum, da še hočemo raziskovati in pogledati kaj novega. Čeprav so leta aktivnega dela in izobraževanja že zdavnaj za nami.  In hvaležna, da nam zdravje dopušča naše poti…

Besedilo: Helena Madon
Fotografije: Ferdo Kikelj

uredil : Ferjan Janez
Datum objave : Sobota, 5 Avgust 2017 11:58

◄ nazaj arhiv vseh novic ►

na vrh strani

gostovanje spletnih strani
gCMS v2.01 - ©2007-2024 G-Server d.o.o., Vse pravice pridržane - obiskov strani : 45178446