RSS novice in obvestila DU Žirovnica
POHOD NA PIZ BOE
Tura v italijanske Dolomite je vedno nekaj posebnega. Ne zato, ker je tam lepše kot pri nas – itak je Slovenija najlepša – le za drugačen svet gre. In zelo daleč je bil naš današnji cilj. Kar pet ur smo se vozili, preden smo prispeli do izhodišča. Naj pritaknem še dejstvo, ki je pravzaprav rdeča nit vseh pohodov. To je vreme. Pisala sem že o tem, da je komunikacija pri nas doma pred pohodom zožena na eno in edino temo. A bo zdržalo vreme vsaj dopoldan brez kapelj?
Boris je prav zato določil nemogočo uro odhoda. Že ob 3. uri smo se zbrali na avtobusu. Nočna vožnja je bila stresna, vsaj zame. Pri Lienzu, kjer smo se ustavili, je namreč kar pošteno deževalo. Kako bomo v dežju lezli po mokrih skalah? In nikamor se ne bo videlo. Vse to mi je rojilo po glavi.
A resnica je, da z Borisom vedno želiva, da bi pohodniki na turi uživali in imeli možnost občudovati naravo.
Močna želja in tudi zgodnji odhod – ne vem, kaj točno, se je izplačalo. Ko smo se peljali v smeri prelaza Pordoi, so bile vremenske razmere že spodbudnejše.
Gondola nas je popeljala na Sass Pordoi (2950 m/nv), kjer je bilo izhodišče naše ture. Najprej smo se spustili do koče Rifugio Forcella Pordoi, od tam pa nadaljevali naravnost v smeri vrha in koče Piz Boe. Široka pot nekaj časa preči pobočje proti vzhodu, potem pa se začne strmo vzpenjati. Dobršen del pohoda nas je spremljalo sonce med oblaki, ki so nam občasno dopuščali razglede na veličastne okoliške tritisočake. Jeklena varovala so nam nekajkrat olajšala vzpenjanje. Kajti ponekod so bile »stopnice« kar visoke, posebno za planinke s krajšimi nogami. Pri taki višini je zrak redkejši, tudi zato je bilo vzpenjanje napornejše. A vsi smo zmogli in dosegli vrh Piz Boe (3152 m/nv) brez večjih težav. Te gore so drugače grajene kot naše. Človek občuti spoštovanje do skrivnostne narave in obenem se zaveš, da se na takšno višino ne boš več kmalu vrnil.
Vračali smo se po drugi poti, malo naokrog. Krog se je povezal pri koči Rifugio Forcella.
V Italiji sta z nami praznovala osebne praznike Olga in Mato. Vseh dobrot je bilo toliko, da so malice iz nahrbtnikov komaj prišle na vrsto. Hvala!
Obema slavljencema želimo še veliko zdravih let! In, da bi vama tekel čas čim počasneje.
Vožnja proti domu je bila slikovita, saj smo lahko videli vse tisto, česar nam nočni odhod ni dopuščal. Mato nam je trosil zanimivosti o lepih vaseh, mimo katerih smo se vozili, in tako popestril dolgo vožnjo.
Dolg dan se je tako spremenil v bogat spomin.
Besedilo: Helena Madon
Fotografije: Boris Madon, Ferdo Kikelj
uredil : Ferjan Janez
Datum objave : Petek, 16 Avgust 2019 10:11