RSS novice in obvestila DU Žirovnica
TEATER - OGLEDALO ŽIVLJENJA
Je bil naslov gledaliških spominov g. Boruta Verovška, s katerimi je Sekcija za kulturo in izobraževanje pri Društvu upokojencev Žirovnica prispevala kamenček v mozaik številnih kulturnih dogodkov, izvedenih v letošnjem letu, ki ga je vlada Republike Slovenije razglasila za Cankarjevo leto – saj letos mineva 100 let od smrti pisatelja, esejista in politika Ivana Cankarja.
Za uvod v najin pogovor je g. Verovšek izbral deklamacijo Zdravljice, Prešernove pesem, ki je skozi čas postala simbol slovenskega naroda. Z vsebino pesmi so se Slovenci še posebej poistovetili v prelomnih časih narodove zgodovine. Za pesem je bilo pomembno leto 1848, ko so naši predniki živeli v avstro-ogrski monarhiji in je marčna revolucija odnesla avstrijskega kanclerja Meternicha. Odpravljena je bila cenzura. Svoboda tiska pa je omogočila, da je bila pesem prvič v celoti objavljena tudi Prešernova Zdravljica. Glede na takratne razmere je bila pesem ob nastanku politična utopija, ki pa je ves čas ohranjala svojo aktualnost – vse do današnjih dni. In tudi za našega gosta, g. Verovška, je Zdravljica ena najlepših napitnic, pesmi o domovini in slovenskem narodu.
Skozi zgodovino pa se je razvijalo tudi slovensko gledališče. Njegovi začetki segajo v čas baroka, za katerega so bile značilne predstave s nabožno vsebino. Pomemben mejnik je bilo leto 1789, ko je bila uprizorjena Linhartova Županova Micka. Nato se razvije državno poklicno gledališče, sledi pa mu obdobje izrazite amaterizacija kulturnih društev. V drugi polovici prejšnjega stoletja se začno pojavljati neodvisna, eksperimentalna gledališča, ki se jim pridružijo tudi zasebna, komercialna. Gledališče pa najde svoj prostor tudi na ulici. Glede na pomen gledališča, je 1962. leta, Mednarodni gledališki inštitut, ki deluje pod okriljem Unesca, 27. marec razglasil za svetovni dan gledališča – namenjen je počastitvi gledališča v vseh njegovih oblikah.
G. Borut Verovšek je od leta 1961 član igralske skupine Gledališča Toneta Čuferja na Jesenicah. V tem času je odigral okoli 80 različnih vlog, v več kot 1.100 predstavah - v gledališču in na prostem – tudi v različnih vremenskih razmerah. V 4-ih ali 5-tih predstavah je bil nosilec dveh vlog. Bil pa je tudi nepogrešljiv recitator na številnih proslavah in otvoritvah ter povezovalec na raznih koncertih. Ob podelitvi Severjeve nagrade leta 2014, so ga opisali kot tenkočutnega in natančnega oblikovalca številnih nepozabnih likov, tako dramatičnih kot komičnih razsežnosti. Sam pa pravi, da je zanj gledališče in igranje v njem nekaj čarobnega.
Rad je deklamiral že v osnovni šoli. Za gledališče pa ga je navdušil režiser g. Jože Tomažič, ki mu je dal prvo glavno vlogo Dušana v Pohorski bajki in ga naučil lepe slovenske besede. Režiser, g. Bojan Čebulj pa jih je učil igranja. In po vlogah v pravljicah je pričel dobivati resnejše vloge in igranje s starejšimi igralci.
Skozi pogovor nas je popeljal v zakulisje priprav odrske uprizoritve, za katero je potrebnih 40 do 50 vaj, ki trajajo od dveh do petih ur. Prične se z bralnimi vajami, vključen je dramaturg in režiser. Pomembno vlogo imajo tudi: masker, scenograf, mojster razsvetljave in glasbeni opremljevalec.
Pri sestavljanju gledališkega repertoarja je pomembno, da zadovolji ustvarjalce in občinstvo. So pa v zadnjem času v ospredju komedije. Pomemben del predstave pa je tudi odrski jezik. Z deklamiranjem Cankarjevega Kurenta nam je g. Verovšek predstavil primer lepe slovenske besede v gledališki predstavi. Nato pa smo prisluhnili še narečni govorici Matička. Opisal pa nam je tudi nekaj nepredvidenih dogodkov med predstavami, ki pa so običajno ostale za gledalce skrite.
Med številnimi vlogami je opisal vloge v naslednjih igrah: Jakob Ruda – 1981, Samorog – 1982, Pokvarjeno – 1993, Polom – 2005, Čaj za dve – 2009, Fimfarum – 2010, zadnja tekma – 2013.
Za svojo ustvarjalnost na odrskih deskah je bil g. Verovšek nagrajen s: Čufarjevo plaketo, Linhartovo plaketo in Severjevo nagrado. Kot sam pravi, je nagrade sprejel kot priznanje za dobro delo, ki ga je vedno delal z veseljem in z ljubeznijo do predstav.
Za zaključek najinega pogovora smo prisluhnili še pesmi v gorenjski narečni govorici, ki jo je o življenju napisala avtorica številnih pesmi, žel že pokojna ga. Majda Rebernik.
Za predstavitev svojih gledaliških spominov je g. Verovšek Borut izbral naslov Teater – ogledalo življenja. O vsebini tega naslova je igralec Jurij Souček zapisal: » Nihče se ne gleda rad v ogledalu, kadar to v povečavi kaže na slabost in napake, ki si jih sami ne bi nikoli priznali. Saj nas ob neprijetni resnici, ki jo izvemo o sebi, lahko zaboli.«
Zato je prav, da se v medsebojnem odnosu potrudimo, da bo v ogledalu več dobrega kot slabega. In da bomo v njem sposobni videti vse lepote, ki nam jih ponuja življenje.
V imenu sekcije pri DUŽ se g. Verovšku zahvaljujem, da je z nami podelil spomine na svojo bogato gledališko ustvarjalnost in nam gledališče približal z različnih zornih kotov. Njegova »čutno obarvana« pripoved pa kaže, da on gledališča ni igral ampak je z njim živel.
Za glasbeni uvod pa se zahvaljujem tudi mladim harmonikašem Andražu Verešu Matiju Erženu in Ceciliji Legat.
Jana Zupan
uredil : Ferjan Janez
Datum objave : Ponedeljek, 26 November 2018 15:38