RSS novice in obvestila DU Žirovnica

LETOVANJE VELA LUKA

Rada grem na morje. Zadnjih nekaj let se še posebej veselim morja v septembru. Ko je najhujša gneča mimo, se namreč odpravimo na morje upokojenci. Ne samo žirovniški, naši skupini so se že večkrat pridružili tudi drugi ljubitelji poznega oddiha. Upravičeno lahko govorim o naši skupini, saj postajamo prava druščina. Vsi se poznamo, nekateri smo že stari prijatelji, z novinci se spoznamo mimogrede. Na morju je vse preprosto.

Vela Luka, mesto na otoku Korčula, je bila letos naš gostitelj. Ko smo se med vožnjo na jug menili o nič kaj obetavni vremenski napovedi za naš teden, je Nataša, naša voditeljica, zatrdila, da se je takšnim prognozam najbolje izogibati.  Prav je imela, saj so bile skrbi odveč. V resnici dežja sploh nismo doživeli . V prijetnem zalivu nas je vse dni razvajalo sonce.

Vsi smo dovolj stari, da se zavedamo minljivosti časa, zato smo naš teden dobro izkoristili. Vsak na svoj način, kakor mu je ustrezalo. Možnosti je bilo dovolj.

Zame so bila najlepša jutra. Plavanje v morju, ki je zjutraj mirno kot olje, je užitek. Telovaditi v skupini je mnogo laže, kot če bi se trudil sam. Danica je poskrbela, da je »šola zdravja« gladko tekla. Boris pa je s prijatelji hoje raziskoval okolico. Tako smo  se morskega zraka nadihali že zjutraj. Potem pa kopanje, sončenje, klepet…

Privoščili smo si tudi kakšen izlet.. Če si je kdo želel v mesto, mu ni bilo treba pešačiti. Ladjica je ves dan prevažala potnike čez zaliv. Tako si se hitro znašel na tržnici, pri sladoledarju, v lokalu, imenovanem Cesarica, pa še kje. Vela Luka je namreč kraj pevske legende Oliverja Dragojeviča. Obiskali smo njegov grob. Pomislila sem na našega pesnika, ki je nekoč pisal o »čaši nesmrtnosti«. Oliver jo je nedvomno ustvaril, saj v svojih pesmih živi naprej.

Zapeljali smo se do mesta Korčula. Tam nisem bila prvič,  a obzidje in pogledi z njega me vedno znova očarajo.



Obiskali smo tudi vasici Blato in Smokvice.  Ko smo stali pred ložo,obokanim prostorom sredi vasi, sem si kar predstavljala vaščane, ki pametujejo o važnih zadevah…  V vinariji Toreta  smo poskušali dobro vino, pršut in domači sir. Kaj bi si lahko še želeli?

Vožnja na otok Proizd  traja slabo uro. Večina se nas je odločila za to pot, saj je bilo kopanje ob samotni obali čarobno. Modrina vode je tukaj sijala v številnih odtenkih.

In dnevi so minevali, drug za drugim. Človek bi se moral včasih zavestno ustaviti in si šepniti: hvala, da sem (še) tukaj…



Lepo je bilo. Tudi zato, ker nas je spremljala Nataša, ki s svojo neizčrpno energijo daje vsem doživetjem poseben čar. Hvala!  Upajmo, da nas čaka še kakšna podobna zgodba…


Helena Madon

 

 

 

uredil : Ferjan Janez
Datum objave : Petek, 27 September 2019 19:47

◄ nazaj arhiv vseh novic ►

na vrh strani

gostovanje spletnih strani
gCMS v2.01 - ©2007-2024 G-Server d.o.o., Vse pravice pridržane - obiskov strani : 38485990