RSS novice in obvestila DU Žirovnica

POHOD NA KRŠIČEVEC

Tam, kjer se obsežni gozdovi Javornikov nadaljujejo v snežniška prostranstva, tam, kjer hodimo mimo kraških brezen, zanimive lipe zraščenke,…tam je Kršičevec, tisočak. Od tod se vidi vse do Dolomitov, Julijskih in Kamniško – Savinjskih Alp… Tako »google« piše o našem cilju (19. februarja).                                                                                                                                            
Tale februarska tura je bila zame, milo rečeno, popolno presenečenje. Namreč, prepričana sem bila, da gremo na toplo, skoraj v pomlad. Površno sem poslušala napoved in Borisa, ki je govoril o visokih čevljih… Skratka, ko smo izstopili iz avtobusa, nas je objel pravi snežni metež. Močna burja nas je skoraj prestavila. 
                                                                                     



A naj grem po vrsti. Zapeljali smo se malo naprej od Pivke. Vasica Juršče je bila naše izhodišče. In začetek prave zimske ture, s številnimi zapleti. Na Kršičevec smo se namreč namenili prav na dan, ko so tam okoli imeli vojaške vaje. Mlad vojak nam ni dovolil nadaljevati poti, preden se ni prepričal, da je varno. Vse lepo in prav, a čakanje v snegu ob spremljavi burje ni prav nič prijetno.                 

                                                                                                                                   
Pa se je vse uredilo in vrh smo dosegli. Ko so se mi med potjo snežinke zaganjale v lica, sem si mislila, pa kaj mi je bilo tega treba? A ko sem se pririnila na vrh, je bilo zadovoljstvo toliko večje. Tudi zato, ker sem spet, kot že večkrat gledala skupino vztrajnih, pogumnih pohodnikov, ki ne dovolijo, da bi jih divje vremenske razmere spravile v slabo voljo. Nihče ne stoka, vsak se zaveda, da se je za turo odločil sam. Nasprotno, celo o posebnem doživetju je bilo govora. Ker bomo gotovo nekoč govorili za nazaj; to je bilo pa takrat, ko je tako pihalo in snežilo… Seveda o razgledu, o katerem sem brala, ni bilo ne duha ne sluha. Pa drugič, morda se še vrnemo.



Danica, Ida, Milena, Pavla in Joža so vsak po svoje poskrbeli, da se nismo bili ne lačni ne žejni. Vsem skupaj želim takega poguma in trdnega zdravja še mnogo let. Da bi naše druženje trajalo, trajalo… Vožnjo domov je popestril Janez z vici. Kmalu smo spet pozdravili gorenjsko pokrajino, ki se nam je tokrat zdela še posebej prijazna in topla.

Besedilo: Helena Madon
Fotografije: Ferdo Kikelj

uredil : Ferjan Janez
Datum objave : Petek, 10 Maj 2019 19:48

◄ nazaj arhiv vseh novic ►

na vrh strani

gostovanje spletnih strani
gCMS v2.01 - ©2007-2024 G-Server d.o.o., Vse pravice pridržane - obiskov strani : 38486810