RSS novice in obvestila DU Žirovnica

POHOD NA SLIVNICO

Janez Vajkard Valvasor, ki je večino svojega življenja posvetil znanosti in zbirateljstvu, je pred več kot 300 leti zapisal, da je na Slivnici luknja, ki dela nevihto. » Na vrhu imajo coprnice, vešče in grdobe svoje plese in sestanke. Sploh je pokrajina tam okrog s coprnicami dobro založena«.    


                                                                                                                                                                                  Coprnice se na naši turi sicer niso prikazale, so pa najbrž poskrbele za sicer nič kaj prijazno vreme. Morda pa ne marajo konkurence, kajti okrog 40 (potencialnih) coprnic se je v torek, 12. novembra 2018, podalo na Slivnico. Pa še nekaj coprnikov…

Šalo na stran. Med vožnjo proti Cerknici nam je gospa Vičarjeva prebrala marsikaj zanimivega o Notranjskem regijskem parku. Njegovo osrednje območje je presihajoče Cerkniško jezero, eno največjih v Evropi. Nisem vedela, da na področju naravnega parka uspeva toliko različnih rastlin in živi toliko živali. Samo ptic so raziskovalci našteli skoraj 300 vrst.

Na Slivnico smo se povzpeli iz vasi Grahovo. Pot skozi gozd se je vseskozi vzpenjala. Višje pa se je gozd razredčil in kljub oblakom smo ujeli kakšen razgled proti Javornikom, Snežniku in Cerkniškemu polju. Po prečenju travnatega pobočja smo kmalu dosegli vrh Slivnice, 1114 m.                                                                            


V domu tik pod vrhom smo si vzeli čas za malico. In za veselico! Saj so kar štirje pohodniki praznovali z nami. Trem dekletom, Darinki, Jelki in Mariji se je pridružil še Franjo. Vsi so nas razvajali v polni meri… Saj pravim, kratka tura in štirje slavljenci, to je sanjska kombinacija.

Dragi naši; vsem iskreno želimo predvsem zdravja in dovolj energije za naše »podvige«!                             
Še na mnoga leta!

To je bilo smeha, ko so slavljenke poprijele za metle… Vračali smo se po drugi, lepši in bolj položni poti. Pri avtobusu se je praznovanje nadaljevalo, saj smo našim slavljencem zapeli in še enkrat nazdravili. Druženje nam res bogati upokojenski staž, sem razmišljala. Naš fotograf Ferdo ima po krajih, kjer se potepamo, mnogo prijateljev in znancev. Tudi tokrat nas je prišla pozdravit prijazna domačinka, ki ga je poznala. Seveda ne praznih rok, a njeno darilo imamo v rezervi. Kajti vseh dobrot je bilo ta dan več kot dovolj. Vožnja proti domu je hitro minila. Klepet, dremež, smeh. Popoldne nisem bila posebno učinkovita pri delu. Pa saj je bil dan že izpopolnjen.

Besedilo: Helena Madon
Fotografije: Boris Madon in Ferdo Kikelj

uredil : Ferjan Janez
Datum objave : Petek, 23 November 2018 11:21

◄ nazaj arhiv vseh novic ►

na vrh strani

gostovanje spletnih strani
gCMS v2.01 - ©2007-2024 G-Server d.o.o., Vse pravice pridržane - obiskov strani : 38460186