RSS novice in obvestila DU Žirovnica
PO POTEH GROFOV CELJSKIH
Prva pomladanska dela, čiščenja okrog in po hiši, prazniki. Kot bi mignil, je bil mesec naokoli in z njim datum za naslednji izlet. Tokrat nas je pot vodila v Celje in Braslovče, saj je bila tokrat zlata nit našega potepanja - odkrivanje zgodovine celjskih grofov, edinih slovenskih grofov, zaradi katerih imamo v našem grbu tri zvezdice. Želeli pa smo spoznati še Slovenko in Celjanko Almo Karlin, svetovno popotnico, pisateljico, pesnico in zbirateljico, ki se je pri tridesetih leti sama, le s pisalnim strojem Eriko, za devet let odpravila na pot okrog sveta.
Ko smo se zjutraj popeljali od Rodin do Brega, se nas je v avtobusu nabralo kar 58. Nekoliko utrujeni od nočnega divjanja vetra smo pripovedovali, kaj vse smo doživeli čez mesec, zapeli in nazdravili vsem slavljencem, se posladkali z dobrotami iz njihovih pečic. Nataša nam je nato predstavila program izleta in zaradi lažjega razumevanja teme izleta podala »rdečo nit“ skozi življenja grofov Celjskih.
Pot nas je najprej vodila na Stari grad Celje. Grad je še danes romantičen, zapeljiv, mogočen, a hkrati temačen in strašljiv. V času prihoda prvega celjskega grofa Friderika I je bil zelo skromen in je današnjo podobo dobival postopoma, z dograjevanjem in predelavo v daljšem časovnem obdobju. Danes so tu dobro obnovljene razvaline, z obzidja pa se ponuja prelep razgled na mesto Celje in okolico. Obnovljen je tudi »friderikov stolp«, stolp, v katerega je grof Herman II dal zapreti sina Friderika II, ker se ni hotel odreči ljubezni do Veronike Deseniške. Na gradu se danes odvijajo številne kulturne prireditve.
V spodnjem gradu, v Knežjem dvoru, ki so ga tudi zgradili celjski grofje in se danes nahaja v njem Pokrajinski muzej, smo si pod vodstvom vodnic ogledali še razstavi Grofje Celjski in Alma M. Karlin.
Plemiška rodbina grofov Celjskih je pustila v zgodovini slovenskega prostora globoke sledi. Svoj bleščeč vzpon je pričela leta 1333, ko je Friderik I kupil stari grad Celje in se tja preselil in ga končala leta 1456, ko je bil umorjen zadnji celjski knez Ulrik II, ki je bil brez potomcev. Premoženje Celjskih je nato po dedni pogodbi pripadlo Habsburžanom. Najpomembnejši celjski grofi, ki nosijo zvezdico v našem grbu so bili Frideriku I. Žovneški in Celjski, njegov sin Herman I. Celjski in vnuk Herman II. Celjski. Na višku moči so bili skorajda enakovredni Habsburžanom, finančno celo močnejši. Verjetno je prevelika želja o prevladi povzročila njihov propad.
Omeniti pa je treba še dve zanimivi ženski iz Celjske dinastije. Barbara Celjska, najmlajša hči Hermana II, se je poročila z ogrskim kraljem Sigismundom Luksemburškim in postala ogrska, nemška in češka kraljica, kasneje tudi cesarica. Bila je lepa in inteligentna, živo zainteresirana za gospodarska in finančna vprašanja ter obdarjena z naravnim talentom za politiko in diplomacijo. Druga ženska, ki je tudi nosila kraljevo krono je bila Ana Celjska, vnukinja Ulrika I Celjskega, ki je s poroko postala kraljica Poljske in velika kneginja Litve.
Za nas pa je zanimivo tudi to, da so imeli grofi Celjski nekaj časa v lasti gradove v Radovljici, Pusti grad in grad Kamen v Begunjah in da se pesem o Pegamu in Lambergarju nanaša na boj, ko so Habsburžani po dedni pogodbi prevzemali celjske posesti.
Na razstavi Alma M. Karlin Poti pa smo spoznali Slovenko, Celjanko, svetovno popotnico, pisateljico, ljubiteljsko raziskovalko in poliglotko, ki je v letih 1919-1927 sama prepotovala svet, le v družbi pisalnega stroja Erike. Potovanje je trajalo osem let, na poti pa se je preživljala z lastnim delom. Danes jo umeščamo med največje popotnike vseh časov. Obvladala je devet tujih jezikov. Bila je vzgojena kot Nemka in je slabo govorila slovensko, zato je vsa svoja dela napisala v nemščini, ki so bila prevedena tudi v slovenščino.
Ura je bila že krepko čez poldne, ko so se začeli oglašati prazni želodčki. V gostilni Ferlič v Braslovčah nas je čakalo obilno in okusno kosilo. Za mizami smo še malo pokramljali o tem in onem, kmalu pa nas je dvignila turistična vodnica iz Braslovč. Popeljala nas je na grad Žovnek, ki je zagotovo eden najstarejših gradov na Slovenskem. Tu se je gospodu Ulriku II Žovneškemu rodil sin Friderik, ki je postal prvi celjski grof, Friderik I. Grad je skrivnostno skrit v gozdu sredi hriba. Danes je po zaslugi skupine zanesenjakov iz okoliških krajev lepo obnovljen. Koliko prostovoljnega dela, koliko truda so vložili, da grad spet vabi turiste iz bližnjih in bolj oddaljenih krajev! Z gradu smo se razgledali po okoliških vaseh in umetno zajezenem Žovneškem jezeru.
Potem smo se popeljali še na avtobusni ogled Braslovč. Braslovče so eno najstarejših naselij v Spodnji Savinjski dolini in tudi na Slovenskem. Prve omembe kraja segajo v daljno leto 1140, v čas, ko so si to ozemlje pridobili Žovneški gospodje.
Čas nas je že priganjal. Poslovili smo se od prijazne vodnice. Občudovali smo njen zanos in občutek pripadnosti kraju. Kako vneto je predstavljala turistične znamenitosti kraja in nas hkrati vabila na hmeljarski sejem v avgustu!
Za nami je bil lep dan. Čeprav je bil namenjen bolj resnim temam, smo se zadovoljni vrnili domov. Sploh nisem vedel-a, da imajo v Celju toliko lepega in zanimivega, se je slišalo izza sedežev.
Zapisali: Danica Bernik in Nataša Mali
Fotografije: Nataša Mali in Cirila Žemva
uredil : Ferjan Janez
Datum objave : Torek, 9 Maj 2017 15:36
