RSS novice in obvestila DU Žirovnica

NA PRIMORSKEM TRIGLAVU

Pohod na Slavnik – eden tistih , za katerega bi mi bilo žal, če bi ga zamudila.

Prvi jutranji, še nekoliko zaspani pogled proti Triglavu in okoliškim goram je obetal lep dan. Toda aprilsko vreme znova in znova preseneča. Na primorski avtocesti smo z avtobusa opazovali, kako se menjavajo pasovi sivega in modrega neba. Pa nas ja ne bo napralo!

V Kozini se nam je pridružil planinski vodnik Vojko, ki nas običajno vodi po poteh, kadar Drago načrtuje pohod po primorskih hribih. Pot smo nadaljevali skozi Hrpelje, domačo vas našega vodnika. Iz njegovih besed smo lahko razbrali, kako rad ima svoj dom, svojo vasico. Pogled se mu je ustavljal na okoliških hribih: na Mišji šogi oziroma Hrpeljski gori, na Špičniku, Matarski gori… Ustavili smo se v Skadanščini, revni vasici v Matarskem podolju, katere prebivalci se večinoma ukvarjajo s poljedelstvom in živinorejo. Vzeli smo pot pod noge. Hodili smo po položni poti skozi bukov in gabrov gozd. Sonce nas je sem ter tja prijazno pobožalo, tako da smo kmalu slekli topla oblačila. Med travo smo opazili prvo farško modo (potoniko) in jelence (šmarnice). Iz gozda nas je pot pripeljala na travnata pobočja, kjer so se sramežljivo pokazale prve narcise. Še malo, pa smo bili na vrhu 1028m visokega Slavnika. Za hip smo se ustavili ob razgledni plošči in se zazrli po okoliških hribih. Največ pozornosti je vzbudila Grmada z zanimivim stolpom, ki so ga postavili kot opazovalnico gozdnih požarov.

S postojnske strani so se začeli valiti gosti oblaki, zato smo pohiteli v Tumovo kočo, ki jo je oskrbnica ta dan odprla prav za nas. Še sreča, saj se je ulilo kot iz škafa. Ob prijetnem druženju je čas počitka hitro minil. Ko je dež malce ponehal, smo si nadeli dežne plašče, odprli dežnike in jo čez Mala vrata mahnili v dolino. Kmalu so kaplje padale le še z živo zelenih listov.